33. dan: V TEMI NI SENC

V TEMI NI SENC

Na zdravje! Res je!
Iz teme vstaja velika riba,
modra, z mornariško kapo na glavi.
Teta Mahrano je zaplesala z njo,
na glasbo klavirja, ubrano, lahno,
dokler je ni primerjala z Vitognjenom,
prosojni plesalec, otrok belih ognjev,
zamolčani prebivalec Alimtamaniba.
Ni se rodil ali se vsaj ne spominja.
udarci vate. udarci vanj.
vsak objem je ena solza manj.
Teta Mahrano, ne moreš plesati z njim.
Ti hočeš poznati vse plesne korake –
Res je!  Na zdravje!
za ta ples jih ni.
udarci vanjo. udarci po meni.
Vitognjen ni živ, če ne pleše v plamenih.
Te sanje so tvoje, razparaj svoj strah,
lahko si privoščiš obilo napak.
Če stopiš med zublje, te ne bodo ožgali –
opeklo te bo, če ostaneš ob strani.
Teta M. ni šla čez svojo blokado,
šla je čez sanje, še naprej praži kavo,
prekriva z olupki pekočo podobo.
/Vitognjen je čudaški.
Rajši plešem z ribo!/
udarci vate. udarci bombaža.
Vitognjen ve, njene besede so laž.
Misli, da je ubrala lažjo pot,
a kjer ni korakov, ni niti pomot.
Glasovi iz stekla, ognjeno telo.
Zamiži, zagrizi, zgodilo se bo.
udarci v valovih, udarci sanj.
vsak sam bo oltar in na njem žrtvovan.