33. dan – 21. november: Pravi Pablo Neruda

Tole je za Aljaža, ki je hotel Nerudo, pa nam je Martha Medeiros vsem štrene zmešala, pa za Bernardo Žarn, ki rada objavlja citate na svojem profilu. Da bo lahko, če se ji bo zahotelo, kdaj pravega Nerudo citirala. Bernarda – take stvari si zapomnim – je bila zelo prijazna in uvidevna do mene, ko sem sedel v tolmaški kabini in prenašal njeno vodenje v nemško govorno pokrajino. Ker marsikdo pozabi na tolmača ali se obnaša, kot da je odveč – pa v bistvu smo mi tako bistveni, da mi je čudno, da se folk tega večkrat ne zaveda. Ti imaš lahko še tako vrhunsko sporočilo za cel svet, če ga od tega pol dvorane ne razume, ker ne govorijo tvojega jezika, je brezveze, da sploh prideš. Mogoče, če si kakšen plesalec/pantomimik, ajde, še. Ampak Bernarda me je pa res upoštevala in subtilno sodelovala z mano, me vnaprej kratko “briefala” in me tudi, ko je bila v akciji, občasno spremljala s pogledom, da je videla, če je vse v redu. Evo, Aljaž in Bernarda, za vaju zdaj, predzadnji dan popotovanja, 21. novembra: “the real” Neruda: Si tu me olvidas oz. Če ti mene pozabiš:
Hočem, da veš
eno stvar.

Saj veš, kako to gre:
če se ozrem
v kristalno luno, v rdečkasto vejo
počasne jeseni
pod oknom,
če se dotaknem,
skupaj z ognjem
neotipljivega pepela
ali potipam zgrbančeno truplo
polena
Vse me nosi proti tebi,
kot bi bilo vse, kar obstaja,
vonjave, luč, kovine,
drobne ladjice,
ki jadrajo,
k tvojim otokom,
ki čakajo name.

Torej, zdaj,
če me malo po malo
prenehaš ljubiti,
te bom jaz prenehal
ljubiti malo
po malo.

Če me iznenada
pozabiš,
me nikar ne išči,
kajti jaz sem te
že pozabil.

Če premišljuješ, široko in divje,
o vetru v zastavah,
ki veje skoz moje življenje,
in me skleneš pustiti
na obali
srca, kjer imam korenine,
si zapomni
da bom na ta dan,
ob tej uri,
dvignil roke
in moje korenine bodo šle
iskat nove dežele.

Toda,
če vsak dan,
vsako uro,
čutiš, da si mi namenjena
z neizprosno sladkostjo,
če se vsak dan cvet
vzpne do tvojih ust,
iščoč me,
ah, ljubezen moja,
se v meni ta ogenj podvaja,
nič v meni ni
ne pogašeno ne pozabljeno,
moja ljubezen se hrani s tvojo ljubeznijo,
ljubljena,
in dokler živiš,
bo v tvojem objemu,
ne da bi zapustila mojega.

QUIERO que sepas
una cosa.

Tú sabes cómo es esto:
si miro
la luna de cristal, la rama roja
del lento otoño en mi ventana,
si toco
junto al fuego
la impalpable ceniza
o el arrugado cuerpo de la leña,
todo me lleva a ti,
como si todo lo que existe,
aromas, luz, metales,
fueran pequeños barcos que navegan
hacia las islas tuyas que me aguardan.

Ahora bien,
si poco a poco dejas de quererme
dejaré de quererte poco a poco.

Si de pronto
me olvidas
no me busques,
que ya te habré olvidado.

Si consideras largo y loco
el viento de banderas
que pasa por mi vida
y te decides
a dejarme a la orilla
del corazón en que tengo raíces,
piensa
que en ese día,
a esa hora
levantaré los brazos
y saldrán mis raíces
a buscar otra tierra.

Pero
si cada día,
cada hora
sientes que a mí estás destinada
con dulzura implacable.
Si cada día sube
una flor a tus labios a buscarme,
ay amor mío, ay mía,
en mí todo ese fuego se repite,
en mí nada se apaga ni se olvida,
mi amor se nutre de tu amor, amada,
y mientras vivas estará en tus brazos
sin salir de los míos.